Leto je naokoli in moja odločitev je padla, da želim preteči maraton. Kot otrok sem trenirala atletiko in moram reči, da je tek zame nekaj posebnega, uživam v vsakem koraku, ko tečem. Kasneje sem sicer nehala trenirati, ker sem si ustvarila družino in tako nisem tekla več. 

Ko so leta tekla, sem opazila, da se moje počutje slabša in da sem iz leta v leto bolj nezadovoljna in nesrečna. Ko sem pomislila, kaj bi bilo tisto, kar bi me osrečilo, sem razmišljala samo o teku. Najbolj pa je bilo zanimivo, da sem hotela nekaj doseči in sam tek vsak dan po 5 kilometrov zame ni bilo dovolj. 

Tako sem se odločila, da bom pretekla maraton in sebi dokazala, kaj sem zmožna in da sem bila v teku vedno dobra. Seveda sem bila žalostna, ker sem nehala trenirati, vendar takrat nisem imela podpore staršev in zato sem vse skupaj opustila in si ustvarila družino.

Ko sem se odločila za maraton, sem si najprej prebrala nekaj knjig in sestavila načrt treningov. Ker sem v mladosti trenirala, sem točno vedela, kako moram trenirati, da bom lahko pretekla maraton. Glavno pri meni je bilo to, da moram imeti svoj tempo, ki ga zmorem. 

Dnevi, tedni in meseci so tekli, jaz sem trenirala vsak dan in kmalu je prišel dan maratona. Čutila sem isto kot takrat, ko sem bila mlajša in sem hodila na tekmovanja. Tega občutka nisem nikoli pozabila. 

Pretekla sem maraton in zmagala. Po teku sem se počutila prerojeno, kot da bi dosegla nekaj več in kot da sem to potrebovala.

…