Ko sem se z otroci sprehajala ob travnikih in pašnikih, smo pogosto naleteli na krave, ki so se pasle, in tudi konji so bili v bližini. Opazovali smo krave, kako so žvečile travo, a konji so bili nekoliko odmaknjeni in pogosto zgolj strmeli predse.

Otroci so me spraševali, kako se jahajo konji in kako bi jih lahko pobožali. Poznala sem kmeta, ki je bil lastnik tega pašnika, zato sem se nekega dne z otroki ustavila pri njem. Povedala sem mu, da pogosto opazujemo njihovo živino na paši in da bi otroka rada konje pobližje spoznala, če nam jih lahko pokaže. Z veseljem je privolil in nas popeljal za skedenj, kjer je bila ograda, v njej pa so bili štirje konji, ki so v počasnem ritmu skoraj krožili. Kmet nam je rekel, naj le stojimo in jih opazujemo, da se nam bodo sami približali. In res, stopili smo k ograji in jih mirno opazovali. Eden je kmalu prišel do nas in se postavil pred nas. Bil je zelo lep, dlaka se mu je bleščala na soncu, bil pa je tudi izjemno visok. Zdelo se mi je, da izžareva moč in mirnost. Takrat je pristopil gospodar in konja potrepljal po hrbtu. Prijel ga je za uzdo in ga počasi pripeljal še bližje. Dovolil nam je, da smo ga pogladili. Opazovala sem otroka, kako ju je prevzelo ob dotiku konja. V njunih očeh ni bilo več strahu; oba sta se raznežila, konj pa jima je mirno držal glavo, da sta ga lahko gladila. Vprašala sem gospodarja, ali je mogoče, da bi se otroka za kratek čas usedla na konja. Privolil je, saj je imel ravno nekaj časa.

Osedlal je konja in dvignil oba otroka k sebi na sedlo. Skupaj so naredili dva kroga po ogradi. Moja otroka sta bila nad jahanjem navdušena. Želela sta, da kupimo konja, meni pa je komaj uspelo pojasniti, da konj spada v hlev in zahteva veliko skrbi. Obljubila sem jima, da bomo konje še večkrat obiskali.