Zanimiva reklama, kako si je možakar položil parket hrast sam doma za igranje košarke

To je čisto res in kako dobra ideja, ki bi jo še kdo lahko naredil, pa vedno samo gledamo, da bo vse pri hiši popolno, na užitke pa pozabimo. No, tako je bila reklama, kako je možakar položil parket hrast v svoji hiši v enem od prostorov, noter dal koš za košarko in kavč ob strani za igranje košarke.

Jaz ko sem to videla, kako je bila posneta reklama, parket hrast in koš za košarko v hiši, sem se res začela smejati, hkrati pa sem se zavedala, koliko stvari v hiši mi delamo samo zato, da so enostavno lepe in niso uporabne. To me je kar zaskrbelo, kako smo lahko prišli tako daleč, ta možakar pa je enostavno imel eno sobo namenjeno za košarko, položil je parket hrast, kupil koš in majhno sedežno in sedaj uživa v tej veliki sobi in igra košarko. Nora ideja, ki ti da misliti, marsikaj, ker enostavno skozi življenje preveč hitimo in si ne vzamemo časa za lepe in sproščene stvari.

Kako se lahko en človek tega spomni, ker to je res malo takih, ki bi si naredili tako, po drugi strani pa mu bo ta močen parket hrast ostal za vedno, tudi če bo kasneje sobo spremenil v kaj drugega. To sploh ni bilo problema. Predstavljam si kako bo to, ko bo enkrat imel otroke in bodo otroci lahko v hiši igrali košarko. Kakšen luksuz, parket hrast in koš.  To pa je ideja, ki je vredna. Takih stvari in idej bi morali imeti več, ne pa da gradimo velike hiše in potem uporabljamo le pol te. To je marsikje tako. No, ideja ni slaba, reklama je super tako za parket hrast, kot za nas, da se malo zbudimo in začnemo gledati na življenje iz tega zornega kota. Včasih človek potrebuje brco, a kaj ko hitro pozabimo vse to, brco bi potreboval vsak dan, da bi lažje delal stvari, ki te veselijo.

Razbila sem vse zunanje ploščice, ki so bile višek in okrasila zid

Ko smo polagali zunanje ploščice, sem že na začetku videla, da jih bo preveč in začela razmišljati, kako bi jih lahko uporabila, ker jih nismo mogli vrniti nazaj v trgovino. Prišla sem do ideje, ker smo imeli en zid za hišo, ki ni bil dokončan, da pa bi jaz lahko obložila ta zid. Ideja mi je bila vedno bolj všeč in hotela sem, da je to moje delo, da mi nihče ne pomaga. Tako sem gledala delavce, ki so mešali lepilo da so polagali zunanje ploščice in tako sem se naučila, kako se lepilo pripravi. 

Ko smo končali z polaganjem ploščic, pa sem jaz začela svojo misijo. Tako sem začela počasi, prvi dan sem razbila vse zunanje ploščice, ki so ostale, da sem dobila različno velike dele in si tako naredila okvirni načrt, kako jih bom polagala. Ker je bilo kar veliko plavih, sem si zamislila, da naredim iz ploščic delfina in tako se je vse začelo. Polagala sem razbite zunanje ploščice po kosih na zid in nastal je prekrasen delfin, še sama sem bila ponosna, kaj sem zmogla. Tudi ostali, ko so prišli na obisk, predvsem moški, so bili presenečeni, da sem to delala sama, videli so kako sem ustvarjalna in presenečeni so bili, da zunanje ploščice tako lepo pokajo.

Veliko je bilo vloženega truda, ure in ure sem posvetila temu zidu in na koncu je bil videti prekrasno, predvsem pa sem bila ponosna, da je to bil moj zid in da sem porabila vse zunanje ploščice, ki so ostale, kako dobro sem to izkoristila. 

Danes, vedno ko se sprehodim mimo sovjega zida sem ponosna na to, ker se spomnim, koliko ur dela je bilo potrebnih, kako natančno sem to delala in predvsem kako mi ni bilo težko, ker sem vedela kaj nastaja in da bo zid sedaj lep. Prihranila sem denar, ker sem se tega domislila, da bom porabila vse odvečne zunanje ploščice, to mi je uspelo in ponosna sem nase.

 …