Z mojimi prvimi prevodi sem se srečala čisto po naključju. Študirala sem angleščino in nekega dne me je sošolec prosil, če mu lahko pomagam prevesti en dokument za znanca. Ni šlo za nič posebej zahtevnega, le nekaj predstavitvenih besedil za spletno stran, a sem se vseeno lotila resno. Preverjala sem besede, iskala pravi ton, brala na glas, da bi besedilo zvenelo naravno. Ko sem mu izročila prevod, sem bila nervozna, a je bil navdušen. In že naslednji teden me je nekdo drug prosil za pomoč.

Od takrat naprej so prevodi postali del mojega vsakdana. Sprva sem se lotevala krajših besedil, e-mailov, opisov izdelkov, življenjepisov. Vsak projekt je bil drugačen, vsak je terjal drugačen pristop. Naučila sem se, da dober prevod ni samo dobesedno prepisovanje besed iz enega jezika v drugega, ampak razumevanje pomena, konteksta, kulture in tona. Včasih sem pri nekem stavku porabila več časa kot pri celem odstavku, ker sem želela, da zveni pristno.

Spomnim se prevoda ene družinske zgodbe, kjer sem morala prenesti čustva, humor in toplino v drug jezik. Takrat sem prvič zares razumela, kako občutljivo delo je prevajanje. Nisi samo prenašalec informacij, si most med svetovi, med ljudmi, ki se drugače ne bi razumeli.

Z leti sem postala samozavestnejša. Še vedno preverim stvari, še vedno dvomim, a vem, da je to del procesa. Prevodi so mi dali več kot le delo. Dali so mi občutek povezanosti, radovednosti in spoštovanja do jezika. In ko vidim, da nekdo prebere moj prevod in ne ve, da to ni original, vem, da sem dobro opravila.

Prevajanje me je naučilo tudi potrpežljivosti. Včasih ure sediš nad eno samo besedno zvezo in iščeš način, kako jo povedati tako, da zveni naravno, a še vedno ostane zvesta izvirniku. Najboljši občutek je, ko prebereš svoj prevod in ti ne zveni prevedeno, ampak kot da je bil napisan v tem jeziku že od samega začetka. Takrat veš, da si ne le prevedel, ampak resnično ujel bistvo.