Izgorelost v službi je pripeljala do odpovedi

Sama sem delavec, ki bi si ga vsak želel, le jaz sama ne, kajti dokler ni vse točno tako kot bi moralo biti ne znam nehati delati, to pa je velika verjetnost, da bo nastopila izgorelost telesa, saj tako ne zmoremo delati skozi. Ker pa moramo v službo hoditi vsak dan, se vse skupaj lepo nabira, najprej smo v stresu, potem smo utrujeni in na koncu je na vrsti izgorelost, ko ne moramo več.

Vedno sem v službi hotela, da je vse 100% v redu, pa mi je šlo. Počutila sem se koristno in srečno, ko je bilo vse ok, ko pa so bili dnevi, ko enostavno nisem mogla narediti vsega, me je zajela panika, kot da je bilo moje telo v stresu, tako sem podaljševala urnik, namesto, da bi šla domov in bi to isto delo, lahko naredil drugi. Ne, kot da nebi zaupala, sem hotela vse sama. Pa mi je šlo, dokler izgorelost ni potrkala na vrata. Še danes se spomnim dneva, ko sem videla, da ne zmorem več in ko je v mojo glavo prišlo razmišljanje, da mi je vseeno. Takrat sem bila žalostna, kajti to nisem bila jaz.

Jaz se poznam kot delavec, ko delam, takrat delam na polno, ko pa potrebujem dan za počitek ali karkoli drugega, samo da potrebujem prosti dan, takrat je ključnega pomena, da mi to šef dovoli, kajti če mi ne, to pa je potem zame slabo, kajti lahko nastopi izgorelost, ker nisem bila prosta, saj sem si to želela in vedela, da potrebujem. 

No in tako je tudi bilo. Delala sem preveč in nisem dobivala prostih tisti dni, ko bi se lahko spočila, ker sem nujno potrebovala, nekaj časa je še trajalo, dokler ni izgorelost naredila svoje in ker nisem mogla biti več niti navadni delavec, sem sama dala odpoved, ker sem vedela, da to ni več to in da jaz ne zmorem, ker si dajem tako velike cilje, izgorelost pa je bila tista končna pika na i.